Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) velja za najpogostejšo hormonsko motnjo pri ženskah v rodni dobi, ki prizadene približno 5 do 10 % žensk po vsem svetu. Gre za kompleksno zdravstveno stanje, ki lahko vpliva na hormonsko ravnovesje, presnovo in reproduktivno zdravje.
V nadaljevanju pojasnjujemo, kaj PCOS sploh je, kateri so njegovi simptomi in vzroki ter kako ga je mogoče obvladovati.
Kaj je sindrom policističnih jajčnikov (PCOS )?
Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je pogosta hormonska motnja, ki prizadene približno vsako deseto žensko v rodni dobi, ko so menstrualni ciklusi in reproduktivno zdravje najbolj aktivni.
Zaradi svojega kompleksnega značaja in obilice simptomov, kot so denimo težave s plodnostjo, akne, povečana poraščenost in neredne menstruacije, se lahko sindrom pri posameznicah kaže na različne načine.
Stroka dolgo časa ni bila enotna glede definicije sindroma policističnih jajčnikov, a danes se uporabljajo Rotterdamski kriteriji. Po slednjih je diagnoza PCOS postavljena, če ženska izpolnjuje najmanj dva od treh kliničnih kriterijev:
- Hiperandrogenizem: povišana raven moških spolnih hormonov, ki lahko povzroči simptome kot so akne, povečana poraščenost ali izpadanje las.
- Motnje ovulacije: te lahko vključujejo anovulacijo (odsotnost ovulacije) ali oligoovulacijo (neredne ovulacije), ki pogosto vodijo v težave z zanositvijo.
- Ultrazvočna slika policističnih jajčnikov: prisotnost številnih drobnih cist na jajčnikih, ki kažejo na nezrele folikle, ki ne rastejo in ne ovulirajo. Namesto tega se proizvajajo velike količine androgenih hormonov, ki se izločajo v kri.
Policistični jajčniki vs. sindrom policističnih jajčnikov
Pomembno je, da razumemo razliko med policističnimi jajčniki in sindromom policističnih jajčnikov (PCOS). Policistični jajčniki so namreč lahko prisotni tudi pri zdravih posameznicah, ki nimajo drugih simptomov, kot so povišani moški spolni hormoni ali motnje ovulacije.
Za razliko od policističnih jajčnikov pa sam sindrom predstavlja celovit sklop težav in širši spekter simptomov, kamor prištevamo težave z neplodnostjo, neredne menstruacije, hiperandrogenizem in druge presnovne motnje.
Različne oblike PCOS
Po zgoraj omenjenih Rotterdamskih kriterijih razločujemo med štirimi različnimi podtipi PCOS:
- Tip A: hiperandrogenizem, kronična anovulacija in policistični jajčniki
- Tip B: hiperandrogenizem in kronična anovulacija
- Tip C: hiperandrogenizem in policistični jajčniki
- Tip D: kronična anovulacija in policistični jajčniki
Tipa A in B pogosto imenujemo tudi »presnovni fenotip«, za katerima trpi kar 80 % žensk s PCOS. Te se pogosto srečujejo z močno izrazitimi simptomi, prekomerno telesno težo in psihološkimi težavami. V nasprotju s podtipoma A in B pa se tipa C in D, znana tudi kot »vitka fenotipa«, pojavljata pri ženskah z zdravo telesno težo, a kljub temu povzročata motnje menstrualnega ciklusa in inzulinsko rezistenco.
Najpogostejši simptomi PCOS
Simptomi sindroma policističnih jajčnikov (PCOS) so pri posameznicah odvisni od tega, za katerim podtipom PCOS trpi, pri čemer so lahko bolj ali manj opazni oziroma izraziti.
Za ženske s podtipoma A ali B so tako značilni naslednji simptomi:
- Prekomerna telesna teža ali debelost, posameznice pa imajo lahko tudi slabši nadzor apetita, napade lakote in željo po sladkem.
- Inzulinska rezistenca, kar povečuje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2.
- Motnje menstrualnega ciklusa in hormonsko neravnovesje, ki lahko vodi v težave z neplodnostjo.
- PMS-ju podobni simptomi: napihnjenost, slabost, bolečine v prsih, nihanje razpoloženja, bolečine v trebuhu in/ali križu in glavoboli.
- Izpadanje las, kar lahko vodi do androgene alopecije ali plešavosti po moškem tipu.
- Hiperandrogenizem, ki lahko povzroči izrazitih sprememb na telesu: od prekomerne poraščenosti na običajno "moških" predelih telesa do aken in mastne kože.
- Duševne težave, kot so nihanja razpoloženja, tesnoba, depresija, nizka samopodoba in motnje hranjenja.
- Motnje spanja in kronična utrujenost, kar običajno povzroča slabšo koncentracijo in otežuje izvajanje sicer preprostih nalog.
Pri posameznicah s podtipoma C ali D pa so simptomi običajno sicer bolj blagi, pojavljajo pa se sledeči:
- Inzulinska rezistenca, kjer imajo posameznice kljub zdravi telesni teži lahko moteno toleranco za glukozo, kar povečuje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in zamaščena jetra.
- Motnje menstrualnega ciklusa in hormonsko neravnovesje, ki lahko povzroči težave pri zanositvi.
- Duševne težave, kot so nihanje razpoloženja, tesnoba in depresija.
- Glavoboli in/ali migrene.
- Izpadanje las, vendar manj izrazito kot pri podtipoma A in B.
Vzroki za PCOS
Točen vzrok za razvoj sindroma policističnih jajčnikov (PCOS) sicer še ni povsem znan, a strokovnjaki domnevajo, da gre za kombinacijo notranjih in zunanjih dejavnikov.
Ključno vlogo pri nastanku PCOS imajo predvsem:
- Hiperandrogenizem – povišane ravni moških spolnih hormonov vplivajo na ovulacijo in povzročajo simptome, kot so neredne menstruacije, akne in prekomerna poraščenost.
- Inzulinska rezistenca in hiperinzulinemija – inzulin je hormon, ki uravnava raven sladkorja v krvi, vendar pri PCOS pogosto pride do inzulinske rezistence, kar pomeni, da telo ne more učinkovito uporabiti inzulina. Posledično trebušna slinavka proizvaja več inzulina, ta pa spodbuja jajčnike k večji tvorbi androgenov, kar zavira ovulacijo.
- Genetika – raziskave kažejo, da ima PCOS pogosto genetsko osnovo. Specifične genske variacije so povezane s hiperandrogenizmom, inzulinsko rezistenco ter povečanim tveganjem za spontani splav in neplodnost.
- Nezdrav življenjski slog – neuravnotežena prehrana, bogata s predelanimi ogljikovimi hidrati in sladkorjem, lahko vodi do razvoja debelosti, inzulinske rezistence in hormonskega neravnovesja, kar povečuje tveganje za PCOS.
- Debelost – povezana je z inzulinsko rezistenco, hiperandrogenizmom in presnovnimi motnjami. Pri ženskah s PCOS se pogosto pojavlja tudi povišana raven maščob v krvi (dislipidemija).
- Vnetje in oksidativni stres – kronično vnetje in oksidativni stres vplivata na presnovo, endokrini sistem in kakovost jajčnih celic. PCOS je pogosto povezan z višjimi ravnmi vnetnih kazalnikov in nižjimi ravnmi antioksidantov, kar lahko prispeva k težavam z neplodnostjo.
- Šibek imunski sistem – neravnovesje spolnih hormonov lahko povzroči prekomerno aktivacijo imunskega sistema, kar lahko vodi v povečano proizvodnjo estrogena in težave z ovulacijo.
Ker je sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) pogosto izredno kompleksen, se pri vsaki posameznici dejavniki lahko različno prepletajo med seboj. Ključno za obvladovanje njegovih simptomov pa je njihovo ustrezno in pravočasno prepoznavanje ter diagnosticiranje.
Za diagnozo PCOS morata biti torej prisotna dva od treh Rotterdamskih kriterijev: hiperandrogenizem, motnje ovulacije ali policistični jajčniki.
Vsakega izmed navedenih kriterijev osebni zdravnik ali ginekolog preverja drugače :
- Hiperandrogenizem: opravi se laboratorijska hormonska analiza, kjer se preverjajo ravni luteinizirajočega hormona (LH), testosterona, krvnega sladkorja in holesterola.
- Motnje ovulacije: skupaj s strokovnjakom se pregledajo zgodovina in značilnosti menstrualnega ciklusa, pri čemer je ključnega pomena, da se izpostavi morebitne neredne menstruacije, izostanke le-te ali zelo močne krvavitve.
- Policistični jajčniki: prisotnost policističnih jajčnikov se ugotavlja z ultrazvočnim pregledom pri ginekologu.
Za obvladovanje PCOS je tako ključen celosten pristop, ki vključuje uravnoteženo prehrano, redno telesno aktivnost, obvladovanje stresa in v določenih primerih tudi medicinsko terapijo.
Življenje s PCOS
S pravimi spremembami v življenjskem slogu in ob ustrezni farmakološki podpori lahko življenje s PCOS poteka povsem običajno. Ker se simptomi in potrebe razlikujejo od ženske do ženske, ni enotne rešitve, ki bi ustrezala vsem – ključnega pomena je individualen pristop.
Nefarmakološki pristopi k obvladovanju PCOS
Spremembe življenjskega sloga igrajo ključno vlogo pri obvladovanju simptomov. Sem sodijo:
- uravnotežena prehrana,
- redna telesna dejavnost,
- kakovosten spanec,
- prehranski dodatki.
Farmakološki pristopi k obvladovanju PCOS
Če spremembe življenjskega sloga ne zadostujejo, se lahko posameznice obrnejo na osebnega zdravnika ali ginekologa, ki bo glede na njihove potrebe predlagal ustrezno zdravljenje. Farmakološki pristopi so osredotočeni predvsem na uravnavanje presežka androgenov, podporo ovulaciji in izboljšanje inzulinske občutljivosti.
Najpogostejši farmakološki pristopi so:
- Hormonska kontracepcija, ki se pogosto uporablja za uravnavanje menstrualnega cikla.
- Kombinirana hormonska kontracepcija, primerna za ženske s hiperandrogenizmom, saj zmanjšuje proizvodnjo androgenov in pomaga pri težavah, kot sta prekomerna poraščenost ali akne.
- Zdravila za spodbujanje ovulacije, ki so priporočljiva pri težavah z zanositvijo.
- Zdravila za izboljšanje inzulinske občutljivosti, ki lahko pomagajo pri presnovnih težavah.
- Inozitoli (mio-inozitol in D-kiro-inozitol), katerih pomen se vse pogosteje poudarja pri podpori zdravljenju PCOS in neplodnosti.
Ker je obvladovanje PCOS dolgotrajen in spreminjajoč se proces, je pomembno, da ženska skupaj s strokovnjakom najde zase najustreznejši pristop.
Viri:
Manu, et al. Pathophysiology of Polycystic Ovarian Syndrome. Polycystic Ovary Syndrome - Functional Investigation and Clinical Application. IntechOpen; 2022.
Radojčić et al. Polycystic Ovary Syndrome Phenotypes and Infertility Treatment. Polycystic Ovary Syndrome - Functional Investigation and Clinical Application. IntechOpen; 2022.
Livadas et al. Polycystic ovary syndrome: definitions, phenotypes and diagnostic approach. Front Horm Res. 2013;40:1-21.
Ndefo et al. Polycystic ovary syndrome: a review of treatment options with a focus on pharmacological approaches. P T. 2013 Jun;38(6):336-55.
Sadeghi et al. Polycystic Ovary Syndrome: A Comprehensive Review of Pathogenesis, Management, and Drug Repurposing. Int J Mol Sci. 2022 Jan 6;23(2):583.
Dason et al. Diagnosis and management of polycystic ovarian syndrome. CMAJ. 2024 Jan 28;196(3):E85-E94
